ZDRAVSTVENO VARSTVO SOCIALNO OGROŽENIH



Brezplačni zdravstveni pregledi ljudi brez socialnega zavarovanja tekom  namenskih akcij.

KAKO SE JE VSE ZAČELO ali ZGODBE, KI JIH PIŠE ULICA

Ninna Kozorog


Ko sem se dan za dnem vračala iz fakultete skozi mesto in magdalenski park,  sem vedno znova morala mimo njihovih od alkohola zabuhlih oči, za katerimi se je skrivala najbolj globoka žalost sveta. Tako kot večina ljudi, so mi zbujali neugodne občutke - nekaj med grozo in radovednostjo. Nekaj med usmiljenjem, pomilovanjem in silo, ki je želela raziskati njihove zgodbe. Pravega gnusa nisem pravzaprav začutila nikoli - čeprav se je zdelo skorajda nemogoče, da se ti ob vonjavah, ki so veli od njih, ne obrne želodec.


Nekega dne v 2. letniku sem se ustavila in jim ponudila kosilo. Takratni študentski boni so mi brez težav omogočali nakup dveh gromozanskih sendvičev in iz mojega stališča meni niso predstavljali stroška. Začudenje je bilo pristno. In sledilo mu je porogljivo "zraven se prileze se vincek". Kupila sem tudi tega - veliko dvolitrsko steklenico Ritoznojčana (za katerega še danes ne vem, kakšen okus ima). Šele takrat je bila druščina bolj kooperabilna... Razgovorili so se... in vino je res razvezalo dušo ...


Takrat se je začelo neko čudno prijateljstvo, ki to ni... Morda je bolj vez med dvema svetovoma. Tistim, v katerem živim sama.. In mrzlo ulico, ki sem ji v snežni brozgi poskušala ubežati. Konec drugega letnika sem začela pisati njihove zgodbe - marskido bi rekel "kaj boš z zgodbami pijancev, narkomanov"... A nikoli se nisem ozirala na te opazke.. Zame so bile to zgodbe, ki jih je napisalo življenje... Vsaka je imela svojo prikrito bolečino.. Večina se jih je rodila nenačrtovano, z eno napačno potezo, ki je kot porcelan zrušila tedanje življenje.. Bile so zgodbe o izdaji, neiskrenosti, nesrečni ljubezni, nasilju... Celo zgodbe o upanju. Bile so si različne, kot so si bili različne oči, ki so jih pripovedovale... Vedno na začetku nezaupljivo, nato vedno bolj suvereno. A v vsej različnosti so imele nekaj skupnega - dokočno vpetost v dno, iz katerega jih bo potegnila le smrt.


Presedela s ure in ure z njimi - zapisujoč zgodbe njihovega življenja... in za marsikatero se je zdelo, da bi bila lahko do neke točke moja lastna.. urejeno življenje, služba, družina - nato samo eno dejanje, morda lastna napaka, naivnost ali napaka koga drugega... in cesta je postala drugi dom... 


Zgodbe so se kopičile - danes jih je preko 40 ... a kot bi se z njimi kopičila teža njihovega življenja na moja ramena. 


Enkrat tedensko sem začela prazniti svojo kuhinjo in v malem ritualu ob sredah prinašati v Magdalenski park hrano in obvezno "litrco" ali dve. Dostikrat sem se srečala sama s svojo vestjo, ko sem v veleblagovnici kupovala alkoholne derivate, a vendarle sem kmalu ugotovila, da je to edina sreča, ki jo imajo... Zato sem jo na zgražanje vseh - podpirala. Želja "pomagati" je postala vedno močnejša...  mufini, kruh ni bil več dovolj... postala sem del tistih, ki smo breplačno delili svoje medicinsko znanje... 


Smrdeli so, marsikateri me je užalil... marsikdaj sem se vprašala, ali mi je tega potrebno... a potem je prišel nekdo, ki mi je stisnil roko... Ki me je pogledal v oči in rekel "dohtarca huala" .. Ali pa kdo, ki mi je čisto nepričakovano prinesel litrco - v zahvalo...


Tako sem začela "Zgodbe, ki jih piše ulica", a še niso ugledale luči sveta...

Z mislijo na njih, ki zmrzujejo pod mostovi... ki z bronhitisi prihajajo v ambulante splošne medicine in so v veliki meri deležni vsaj namrgodenih pogledov, če že ne česa drugega - s strani sobolnikov... kot tudi marsikaterega zdravstvenega delavca... Z mislijo na njih in na vse tiste, ki so se sprijaznili s tem, da so pozabljeni od sveta - sem jim začela posvečati svoj prosti čas...


Brezdomci so tudi ljudje - pod vsemi luskami umazanije, litri alkohola in kletvicami, se kot za zidom skriva ranjena duša človeka...


Danes si TI v topli postelji, korak od hladilnika in tri korake od tuša... Kako veš, da ne bo usoda nekega dne tebi namenila roba pločnika? Dan danes je življenje tako nepredvidljivo, da nas do tega loči manj kot si mislimo...

In morda si boš takrat ti želel, da nekdo pod gosto grivo tvojih las, zaraščeno brado in utrujenostjo v očeh - vidi v tebi ČLOVEKA.


O BREZDOMCIH
KAKO JIM POSKUŠAMO POLEPŠATI DAN?

Brezdomec


bedim: zazrt

v strahotno slutnjo

izmučenega neba,

izvlečem izza zob

sulico izsušenega jezika.

 

tako daleč si, zemlja!

tako daleč, čeprav tik pod mano

potrpežljivo prežiš skupaj z mrtvimi

na kislino tistega krika,

ki se ne bo nikoli rodil.


Dani Bedrač

HUMANITARČEK
... ker verjamemo v dobro
Jurica Ferenčina


"MOJI" BREZDOMCI


1) Letno zbiranje kruha

2) Preventivne zdravstvene akcije
3) "Zgodbe, ki jih piše ulica"

4) Preskrbovanje s toplimi obroki v zimskih mesecih...

5) dan brezdomcev

6) nadzorni odbor Brezdomni do ključa

7) vodja amb.za osebe brez zdravstvenega zavarovanja NKM Maribor


Na mojih "pohodih" se mi lahko vsakdo pridruži - brez skrbi in strahu.

Ninna Kozorog​